Aljaž je bil pol stoletja in več povsod zelo priljubljen. Lahko sklepamo, da je bil eden najbolj znanih Slovencev svojega časa. Spoznali so ga že v njegovih dijaških in študentskih časih kot vodjo pevskih zborov na proslavah in pevca v ljubljanski stolnici.
Kjer je bil, povsod se je obnašal neprisiljeno, prej kmečko kot gosposko. Njegovi govori so bili vedno posebnost. Tudi pisni prispevki so imeli poseben slog. Če je šel v Ljubljano na Slovensko planinsko društvo zaradi propagande planinstva, kake gradnje ali česa drugega, je bil njegov govor na seji odbora osrednja točka dnevnega reda, njegovi pisni predlogi pa vedno uvrščeni na dnevni red sej. Hodil je naokrog, tudi na izlete in po gorah z veljavnimi in vplivnimi ljudmi. Neverjetni so bili njegove vplivne zveze ter pogum, z velikimi častmi so ga na obiskih pozdravili v Zagrebu in v Mariboru, kjer je bil leta 1926.
Za svoje delo je Jakob Aljaž prejel naslednja državna in cerkvena odlikovanja:
- svetinjo za 40-letno službovanje (1911),
- zlati zaslužni križec s krono za civilne zasluge (1912),
- križec za zasluge pri vodenju aprovizacije med vojno,
- častni naslov duhovnega svetnika ob 50-letnici službovanja (1921),
- red sv. Save IV. stopnje (16. 12. 1923),
- red sv. Save III. stopnje (7. 3. 1926) mu je izročil radovljiški okrajni glavar dr. Peter Vodopivec ob 80-letnici, in sicer v dvorani Ljudskega doma na Dovjem,
- skladatelj Anton Foerster je posvetil Aljažu eno od cerkvenih pesmi že leta 1881.
Jakob Aljaž je postal častni član:
- Slovenskega planinskega društva (1896),
- Erzgebirgs Vereina Chomotov (1896),
- Hrvatskega planinarskega društva (1924),
- Glasbene matice Ljubljana 1903,
- Slovenskega pevskega društva Ljubljana,
- Učiteljskega društva okraja Radovljica (1891),
- Gasilskega društva Dovje,
- Pevske zveze Dovje,
- Občine Dovje (1910).
