Jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba je bil ustanovljen leta 1598. Med jezuitskimi kolegiji, ki so s svojim delovanjem in vplivom izžarevali v slovenski narodnostni prostor, je zavzemal osrednje mesto. Jezuitski kolegij v Ljubljani je sooblikoval versko in duhovno podobo slovenskega vernika od 16. stoletja dalje. Glavni pobudnik za ustanovitev ljubljanskega jezuitskega kolegija je bil ljubljanski škof Janez Tavčar, na funkciji med letoma 1580 in 1597.
Šolanje in vzgoja mladine sta bili eni najpomembnejših nalog in poslanstev jezuitov. V ta namen so začeli ustanavljati kolegije, ki so bili kljub nasprotovanju nekaterih članov družbe namenjeni tako za bodoče člane jezuitskega reda kot tudi za zunanje gojence. Ljubljanski jezuiti so skoraj od začetka delovanja kolegija podpirali revne dijake. Ti dijaki so sprva prebivali pri različnih meščanih, leta 1600 pa je nadvojvoda Ferdinand dodelil seminarju za revne študente hišo pri pokopališču ob Jakobovi cerkvi, ki jo je že leta 1597, sicer s težkim srcem in po posredovanju nadvojvode Ferdinanda, opat cistercijanskega samostana v Kostanjevici, prepustil kolegiju.
Lit.:
– Dolinar, F. M.: Vloga in pomen jezuitskega kolegija v slovenskem prostoru. V: Jezuitski kolegij v Ljubljani :1597-1773 : zbornik razprav, str. 9 (9-13). Ljubljana, 1998.
– Mlinar, J.: Seminar za revne študente pri ljubljanskem kolegiju. V: Jezuitski kolegij v Ljubljani 1597-1773 zbornik razprav, str. 77 (77- 91).
