V tržaškem časopisu Slovenka z dne 23. 10. 1897 najdemo sestavek o slavnosti, s katero so Kopitarjeve posmrtne ostanke v krsti shranili na pokopališču sv. Krištofa. Ob štirih popoldne so na južnem ljubljanskem kolodvoru z vlaka, ki je bil pripeljal z Dunaja, dvignili belo in s tremi dunajskimi venci okrašeno Kopitarjevo rakev. Navzoč je bil knezoškof Jakob Missia, ki je opravil cerkvenopevski obred in blagoslovil krsto. Vseučiliški docent Matija Murko je krsto nato izročil ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju, ki je tudi govoril in prevzel krsto v varstvo Ljubljane. Zapelo je 70 pevcev Glasbene matice. Nato so rakev naložili na gala voz, ki so ga vlekli štirje konji. Odpravili so se do pokopališča, navzoče je bilo številno občinstvo, ki je napravilo špalir. Pogreba so se udeležila vsa društva z zastavami, venci. Župnik Malenšek je blagoslovil grob, govornik pa je bil predsednik Slovenske matice profesor Levec.
Spomenik znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780 – 1844) je visok in masiven, z latinskim napisom. Na podstavku je zapis Slovenske matice. Nabirko za Kopitarjev nagrobni spomenik je začel njegov prijatelj, češki preroditelj in publicist dr. Michael J. Fessl, ki je tudi sestavil napis. Nagrobnik je iz temnosivega brušenega tonalita, izdelali so ga na Dunaju. Polkrožno zaključeno stelo, ki s posnetimi robovi ponazarja križ, je na vrhu krasila krogla s križem, nad napisom pa kovinski bršljanov venec. Kopitarju so 1845 postavili spomenik na dunajskem pokopališču St. Marx (Sv. Marko). Grobni prostor pri sv. Krištofu je kupila Slovenska matica. V Ljubljano prepeljani spomenik ni imel več okrasa in je bil poškodovan. 1898 je neki ljubljanski kamnosek Kopitarjev spomenik popravil: nagrobnik je dobil nov kovinski venec, latinski križ pod prvotnim napisom, nov podstavek iz kraškega apnenca s slovenskim napisom in ograjo. Za grob je skrbela mestna občina. Po ureditvi Navja sta grob in spomenik ostala na istem mestu: na vrh spomenika so postavili preprosto grobno žaro, ki je ni več.
Napisa:
Jernej Kopitar, Karantanec, rojen v vasi Repnje pri Ljubljani, dne 23. avgusta 1780. V razvijanju slovanske znanosti je z genialno nadarjenostjo vneto sledil vzorniku, velikemu Dobrovskemu. Umrl na Dunaju, dne 11. avgusta 1844.
Podstavek: Smrtni ostanki Kopitarjevi, ki so nad 53 let počivali pri Sv. Marku na Dunaju, so bili v domovino prepeljani in tukaj slovesno pokopani dne 12. vinotoka 1897. Slovenska Matica.
(Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997; Koitarjeva slavnost. V: Slovenka : glasilo slovenskega ženstva, let. 1, 1897, 23. 10.)
Spomenik znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780 – 1844) je visok in masiven, z latinskim napisom. Na podstavku je zapis Slovenske matice. Nabirko za Kopitarjev nagrobni spomenik je začel njegov prijatelj, češki preroditelj in publicist dr. Michael J. Fessl, ki je tudi sestavil napis. Nagrobnik je iz temnosivega brušenega tonalita, izdelali so ga na Dunaju. Polkrožno zaključeno stelo, ki s posnetimi robovi ponazarja križ, je na vrhu krasila krogla s križem, nad napisom pa kovinski bršljanov venec. Kopitarju so 1845 postavili spomenik na dunajskem pokopališču St. Marx (Sv. Marko). Grobni prostor pri sv. Krištofu je kupila Slovenska matica. V Ljubljano prepeljani spomenik ni imel več okrasa in je bil poškodovan. 1898 je neki ljubljanski kamnosek Kopitarjev spomenik popravil: nagrobnik je dobil nov kovinski venec, latinski križ pod prvotnim napisom, nov podstavek iz kraškega apnenca s slovenskim napisom in ograjo. Za grob je skrbela mestna občina. Po ureditvi Navja sta grob in spomenik ostala na istem mestu: na vrh spomenika so postavili preprosto grobno žaro, ki je ni več.
Napisa:
Jernej Kopitar, Karantanec, rojen v vasi Repnje pri Ljubljani, dne 23. avgusta 1780. V razvijanju slovanske znanosti je z genialno nadarjenostjo vneto sledil vzorniku, velikemu Dobrovskemu. Umrl na Dunaju, dne 11. avgusta 1844.
Podstavek: Smrtni ostanki Kopitarjevi, ki so nad 53 let počivali pri Sv. Marku na Dunaju, so bili v domovino prepeljani in tukaj slovesno pokopani dne 12. vinotoka 1897. Slovenska Matica.
(Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997; Koitarjeva slavnost. V: Slovenka : glasilo slovenskega ženstva, let. 1, 1897, 23. 10.)
