Publikacija je dar Sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Na platnici je žig Knjižnice Ministrstva za prosveto v Ljubljani.
Oddelek za mejna vprašanja Znanstvenega inštituta pri IO OF se je do leta 1948 preoblikoval v Inštitut za narodnostna vprašanja.
Jaka Avšič je na začetku pripovedi zapisal:»Ob koncu zime 1942-43 je narodno osvobodilno gibanje na Primorskem naraslo s tako silo, da je bil pritisk novih borcev s Primorske v brigade na Notranjsko in Dolenjsko prevelik. Potrebno je bilo partizanske čete in bataljone na Primorskem združiti v brigade in iz lokalnega bojevanja preiti na večje operacije, s katerimi bi se sovražniku prizadele še večje izgube na ozemlju bivše Italije. Takoj po izvršenem formiranju brigad smo sklenili udariti čez Sočo v Beneško Slovenijo. Brigadam smo dali te vojaške naloge: izvršiti prehod čez Sočo; združiti se na desni obali Soče; izvršiti čiščenje sovražnika v Brdih, v Beneški Sloveniji in Reziji; izvršiti mobilizacijo in oborožitev; zanesti narodno osvobodilno borbo med slovensko prebivalstvo do skrajnih zapadnih mej Slovenije in s tem ustvariti tudi pogoje za nadaljnje širjenje antifašističnega razpoloženja med italijanskim ljudstvom v Italiji […]
Pohod v Benečijo se je začel že med zbiranjem sil v brigade, kajti vsaka četa, vsak bataljon si je moral utirati pot na določeno zbirališče. Ostri boji so se vršili na Lokovcu, v Bači, na Prodih pod Voglom, v Trnovskem gozdu, pri Ajdovščini, na Lemežu in drugod. Ko je bilo formiranje brigad končano, sta obe brigade [Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika] istočasno prekoračili Sočo. Čeprav je sovražnik zasedel vso dolino Soče, posebno vse prehode reke, je zopet pomagala partizanska iznajdljivost …« (str. 12-13).
Publikacija obsega 24 strani in črno-bel zemljevid. Uvod z naslovom Beneški Slovenci je zapisal zgodovinar dr. Fran Zwitter. Avšičeva pripoved se začne na strani 12.
