Na fotografiji voz z “garami”, oče Jože, brat Vinko, kravi Jelen in Mora. Moški gredo nalagat seno na voz. V preteklosti se je na travniku zgodaj zjutraj zbralo veliko koscev, ki so se postavili v vrsto in začeli drug za drugim kositi rosno travo. Vsak kosec je rezal svoj red. Kositi je bilo treba v štih. Seno so obračali ročno z vilami ali grabljami – zgrabili so seno v rede ali zgrabke, nato se je seno naložilo z vilami na voz “v gare”, drugi pa so grabili zadaj. Nekdo, navadno otroci so na vozu seno “peštali”, da ga je šlo več gor. Drugi otrok je “muhal” krave, izredno neprijetno delo, saj si z jelšovo vejo branil krave muh, ki so te znale močno popikati. Tu pa tam, navadno pred dežjem, če ni bilo veliko časa, so na travniku naredili “luonce”, kupe sena, ki so počakale kakšen dan in bili šele nato odpeljani domov. Doma so seno preložili iz voza na svisli oz. na skedenj, tudi oder. Danes seno stisnejo v bale ali v silose. Včasih so ob košnji in sušenju sena ljudje prepevali, se šalili, skupaj obedovali, se zabavali. Dandanes to ni več družabni dogodek, temveč kmečko opravilo.
Pastirica in pastir (Slavkina pesem)
Pastirica kravce pase,
od daleč se sliši glase,
radovedno posluša in zakliče na glas,
hej, kdo si, da motiš ta spokojni čas.
Pastir sem, ji zakliče, da se mu razvedri srce,
pasem krave, ovce in kozliče,
zraven pa piščalko imam
in z njo tudi dobro piskati znam.
Tukaj dobra paša je, vse cveti,
to dobro za kravco je, ker mlekce deli.
Rad bi videl tvoj obraz,
s piščalko ti zapiskal in zapel na glas.
Pokazal ti bom čudo, ki pod mahom skrito je,
samo s palčko pobrskal bom, da se vidi satje,
manjka mi še slamica debela,
da bo čmrljevka s satja odletela.
Slamico boš v usta dala
in s satja ves med posesala,
potem se boš sladko smejala,
ker se boš v moji družbi z medom nasladkala.
zapisano 27.01.2002
