Prispevek Frana Mišiča je bil objavljen v časopisu Nova doba, 11. 8. 1933, na strani 1.
»Savinja, Lahomščica, Rečica in Žikovca, piramidasti Hum, Trnovec, Lahomšek, Malič, Oljka, Zgramen in Strmica z zadnjimi ostanki nekdaj slovečih vinogradov, dve impozantni cerkvi, prastara sv. Martina tik pod Starim gradom in dvostolpna sv. Mihaela na mizasti planici vrh Oljke, Humu nasproti, in dve manjši, mični in idilični Marija Gradec in sv. Krištof nad Steničnikom na Zgramnu, potem pa senčno zdravilišče nad radioaktivnimi toplicami, okusni in elegantni vrtovi, drevoredi in izprehodi na obeh obrežjih Savinje in dva mosta črez njo: vse to so epitheta ornantia, pravo pokrajinsko lice najmanjšega in najmlajšega, a najzanimivejšega in najbolj mikavnega mesteca našega, ki se imenuje Laško.
Razposajena in poskočna, včasih celo hudobna in brezsrčna, se bliža Savinja laški pokrajini. Malo nad Debrom in Jagočami blizu Rifnega gozda in Grmade, še predno zagleda ostro obrobljeni Hum, srdito rohni in še enkrat, zadnjikrat, skozi stisnjeno strugo, črez čeri in peči; potem pa se takoj uleže njena notranja silovitost.
Ob krasnem pogledu na Jagoče, na Svečnikovo peč, na Blagoslovljeni studenec, na Blaževo skalo, Valentiničevo klop, na ves žar in čar pošumljenega, a strmega ugaslega ognjenika Huma, Šmihelske gore in sv. Katarine na Kuretnem se za trenutek ustavi, odpočije in umiri, kakor bi slutila, da se bliža mestecu, lepemu, zalemu mestecu. Potem pa radovedno in hitro zdrkne skozi ozko, skalnato, pa vendar zeleno tesen, kjer raste tri metre nad železniškim tirom v skritem kotičku rijasti sleč (rhododendron furugineum); nato se vali počasno, resno in dostojanstveno mimo starodavnega mesta; zdi se ti, da stoji in si ogleduje krasni prizor. Le tam, kjer jo motijo debeli, kamniti stebri državnega in železniškega mostu, vidiš, da se nekoliko nejevoljno pomika dalje.
Tam spodaj pod drugim, pod želežniškim mostom se vsak splavar prekriža in zmoli do Marije na Gradcu vsaj en očenaš za vse one svoje tovariše, ki so že tod utonili. Toliko skrite sile in moči ima laška Savinja v sebi v ostrem kolenu, skozi katero mora zapustiti to prijazno mestno lice. V pomladnih in jesenskih dneh nosi ta krepki otrok Savinjskih planin z lahkoto in eleganco na svojem hrbtu celo vrsto gibčnih dvojnih splavov, zarjavele savinjske »mornarje« in »karmoniče«, ki skupaj z njo, njej in njenemu trudu večno hvaležni, hitijo v dolgi in veseli vožnji skozi Zidani Most do Roglice, do Zagreba, do Beograda – s koroške meje v osrčje Jugoslavije.
Mikavnost pokrajine in njenih zgodovinskih znamenitosti se preko obširnega visečega Slonmškovega trga, ki hrani dokaze iz keltskih, ilirskih, rimskih, avarskih in nemškoslovanskih dob, stopnjuje, čim višje dospeš in čim bolj se širi tvoj obzor.
Na »Braniku« starega grada ali pa šele vrh Huma se ustaviš in tedaj vidiš pregledno in od zgoraj prekrasni pokrajinski okvir, ki ga je stvarnikova roka potegnila okoli blesteče slike laškega mesta. V razposajeni mladosti in ognjevitosti vriskajo in kipijo više in više, odsevajoč s svojimi silhuetami v svetlih valovih Savinje, holmi, hribčki, gorice in gore, Šmihel s Kosteljem in dvema impozantima stolpoma, Krištof na Zgramnu nad Steničnikom in Strmico, cerkvica »Naše ljube gospe« na Gradcu, trnovec, Lahomšek, Zagaj. Božja milost siplje rodovitnost in zdravje na to prelepo, žal preozko in pretesno pokrajino, ji vsako leto prej nego drugod poklanja veselo pomlad z zakladom najlepših in najredkejših pomladnih cvetlic na Humu, Borovcu in Uranšici, izpod sive skale pa vro vse leto topli vrelci, prinašajoč od matere zemlje zdravje vsem, ki ga iščejo v tej blagoslovljeni pokrajini.«
