Fotografija prikazuje skupino redovnikov pred ljubljansko deško šolo – Marijaniščem.
Vincencijeva družba je leta 1880 v predmestju Ljubljane, na Spodnjih Poljanah, tik ob dekliški sirotišnici baronice Lichtenturn, kupila posestvo sester Jager in sosednjo Vernikovo domačijo. Del gospodarskega poslopja so preuredili v dnevno zavetišče sirot in novembra 1880 sprejeli 11 dečkov, ki so hodili v javne ljudske šole. V zavetišču so zanje skrbele sestre usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega. Marijanišče ali Collegium Marianum so odprli 12. 11. 1882: to je bila enorazredna šola in deška sirotišnica z veroukom, zasebni zavod za uboge in zapuščene dečke katoliške vere. Ukvarjali so se z oskrbo, vzgojo, poučevanjem, za versko udejstvovanje so uporabljali kapelo. 1888 je Marijanišče postalo dvorazrednica. Konvikt za marijaniške srednješolce, ki so prihajali s klasične gimnazije in učiteljišča, so odprli v šolskem letu 1910/11. Tedaj se je v konvikt vselilo sto srednješolcev. Pod vodstvom stolnega prošta in generalnega vikarja Andreja Kalana je Marijanišče postalo pomembno krščansko in kulturno žarišče v Ljubljani.
Že v začetku prve svetovne vojne, avgusta 1914, se je v konvikt Marijanišča vselilo divizijsko vojaško sodišče, telovadnici in del šolskega poslopja pa sta zasedli stotniji črnovojniškega pešpolka in manjši inženirski oddelki avstrijske armade. Po vojni napovedi Italiji in po odprtju zahodne fronte na Soči maja 1915 se je vojaško sodišče umaknilo v Gradec, obe stotniji pešpolka pa sta se odšli bojevat na Sočo. Telovadnici, konvikt in jedilnico v starem delu sirotišnice je zasedla rezervna bolnica št. 4, ki je sprejemala ranjence s soške fronte. Vsa vojna leta sta bila življenje in delo Marijanišća podrejena potrebam vojske. Sprejeti gojenci so se stiskali v starem delu sirotišnice, število razredov in oddelkov se je zmanjšalo, prenehala je delovati Kmetijsko gospodinjska šola. Nekaj gojenk te šole so leta 1917 sprejeli v kuhinjo za pripravo hrane ranjencem in oficirjem. Dvanajst šolskih sester je negovalo najtežje ranjence. Z njimi in bolniki so se razširile tudi kužne bolezni, denimo tifus.
Zadnje leto vojne so v Marijanišču živeli na robu lakote, saj vsa hrana ni zadostovala za vse dijake, stare ljudi, matere z otroki, vojne invalide. Najemali so njive, da bi lahko sami pridelali še več hrane.
Povzeto po: DIC 1882 – 1997. Zbornik ob 115-letnici Marijanišča in 50-letnici Dijaškega doma Ivana Cankarja. Ljubljana, 1997.
