Že od daleč zaslišim pismonošo „Slovenka”! Poskočim od delalne mizice in že jo imam. Kaj sem vse čutila, ko sem jo zagledala, nočem Vam popisovati, le toliko Vam povem, da mi je solza porosila oko. Hitro sedem ter jo začnem čitati. Vsaka stran se mi je zdela lepša, članek zanimivejši od članka. Preberem jo od kraja do konca pazljivo, zvesto. Ko jo odložim, čutila sem v srcu neko srečo, neko zadovoljnost, neko tajno silo, da izrazim svoja čustva tukaj javno ter da javno zavrnem neke pedante, kteri so sodili že prvo številko, ki nima še nobenega spisa zvršenega; kteri ne razumejo ali nočejo umeti kolike težkoče so izdajati list že izkušenemu vredniku, kamo-li pa vrednici začetnici. Le pogumno naprej tedaj vedno višje in višje v proslavo mile naše domovine ter v blažilo in omiko vseh zvestih Slovenk!
Tako je bralka prve številke Slovenke opisala svoja čustva uredništvu novonastalega glasila, ki je izšlo 2. januarja 1897 kot priloga časnika Edinost. Podobno srečo in zadovoljstvo je najbrž začutila marsikatera ženska, saj je publikacija, ki so jo prejele slovenske bralke, predstavljala pomembno prelomnico v slovenskem časopisnem založništvu, zaznamovala je namreč izid prvega slovenskega ženskega časopisa.
