Oglas podjetja za proizvodnjo kisa in špirita Vinocet. Proizvodnjo so imeli na Viču, upravo pa v zgradbi Ljubljanske kreditne banke, tedaj na Dunajski cesti 1a.
Vinocet je bila tovarna vinskega in špiritovega kisa, ustanovljena leta 1921, v register firm vpisana 25. maja. Zaposlovala je zgolj slovenske delavce. Njihov vinski kis je bil zaradi izborne kakovosti zelo priljubljen in znan po vsej državi. Izdelke so tudi izvažali v tujino. Najnovejša specialiteta je bila estragon-special za vlaganje, ki je bil tudi odlično sprejet med odjemalci.
Gl.: Spominski zbornik Slovenije (1939), Uradni list deželne vlade za Slovenijo (20. 7. 1921) in Lakatoš, J., Industrija Slovenije (1922).
V reviji Kronika iz leta 1955 preberemo drugačno zgodbo. In sicer da so se po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 bivši dobavitelji kisa našim krajem, največ Dunajčani, hitro preorientirali in leta 1920 postavili v Ljubljani kisarno, ki so jo krstili »VINOCET«, kar pomeni vinski ocet. Dali so že stare proizvodne naprave vrste Schützenbach in so tako zelo malo investirali. Lastnilštvo so uredili tako, da je bilo nad polovico kapitala tujega, manjši del pa so rezervirali za Slovence solastnike. V teku let so se solastniki menjavali in ob nastanku nove Jugoslavije je bilo stanje lastništva približno isto, le očete so nasledili sinovi oziroma sorodniki.
V takratnem »VINOCETU« so delali izključno le kis in šele med drugo svetovno vojno so zaradi pomanjkanja špirita in zaradi zaposlitve delavcev pričeli izdelovati »Vulkanit«, brikete za likanje in kurjenje iz ostankov lesnega oglja. Zanimivo je omeniti, da se bivši »Vinocet« ni dalje razvijal, medtem ko so ob njem zrastle kar štiri manjše kisarne in ena večja tovarna za kis in kemične proizvode »PRODUKTA«, ki je imela leta 1940 že skoraj enako kapaciteto kakor »Vinocet«.
Z rojstvom nove Jugoslavije so se tudi razmere v »Vinocetu« bistveno spremenile in »družba z omejeno zavezo Vinocet« je bila likvidirana 1947. Dva solastnika — en domačin in en tujec — sta bila v celoti izplačana, drugima dvema solastnikoma pa je bilo premoženje zaplenjeno zaradi sodelovanja z okupatorjem oziroma bega v tujino. Nacionalizirana podjetja PRODUKTA, PEČNIK in VODNIK so se podjetju v celoti priključila kot obrat I. in II., medtem ko so bivši obrat H. Buzzolini, izdelovanje gorčice in konserviranje, delno kupili, delno vzeli v najem, bivšo družbo »Alimenta« pa v celoti izplačali. Poleg priključenih obratov so na Viču pri Ljubjani v letih 1946—1950 povečali staro sodarno. dozidali novo kisarno, novo konservirnico, zeIjarno, oddelek za kuhanje koncentratov in mezg, sušilnico za sadje in vrtnine ter skladišča embalaže.
Vinocet. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 3, št. 2, 1955, str. 127-128.
