Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
10. maja 1896 se je v Trbovljah rodila Tončka Čeč, slovenska komunistka, partizanka, prvoborka in narodna herojinja. Umrla je 3. novembra 1943 v Auschwitzu.
Rojena je bila v rudarski družini v Trbovljah. Po končani osnovni šoli se je vpisala na administrativni tečaj, po prvi svetovni vojni pa se je zaposlila pri trboveljskih delavskih organizacijah in sodelovala v delavski kulturi.
Članica Komunistične partije Jugoslavije je bila od njenega nastanka, udeleženka v spopadu z Orjunaši leta 1924 in zatem obsojena na celjskem sodnem procesu. Kasneje se je zaposlila v Ljubljani. Od leta 1929 je bila na šolanju v Sovjetski zvezi, kjer je delala v različnih sindikatih in političnih forumih. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1937 je bila zaradi političnega dela kmalu aretirana, zlasti zaradi političnega organiziranja žensk – komunistk. Leta 1940 je zaradi zasledovanja policije prešla v ilegalo in se kmalu po okupaciji vključila v skupino prvih ilegalcev, zatem odšla v partizane – Revirsko četo, po njenem razbitju avgusta 1941 in okrevanju pa je po nalogu Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo odšla za inštruktorja partijskega kadra v celjsko okrožje. Spomladi 1942 je ob ustanovitvi kozjanskega okrožja postala prva sekretarka Območnega komiteja Komunistične partije Slovenije, v sodelovanju s Kozjansko četo je ustanavljala, širila in povezovala organizacije osvobodilne fronte, konec avgusta 1942 pa jo je zajela nemška policija. Ranjeno so najprej prepeljali v brežiško bolnišnico in nato v zapore Starega piskra v Celju. Po dolgih zasliševanjih in mučenjih gestapovcev so jo prepeljali v Maribor, nato na grad Borl, čez nekaj mesecev so jo vrnili celjske zapore. Zasliševanja in mučenja so se nadaljevala. Po borbi partizanov Veličkove čete Savinjskega bataljona 7. novembra 1942 na Dobrovljah, kjer je bilo ubitih 17 partizanov, so skupini sedmim zajetim borcem priključili tudi Tončko Čeč in jih skupaj vodili in zasramovali najprej po celjskih ulicah, nato pa so jih na ogled in v poduk, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne bodo upoštevli okupatorjeve oblasti, postavili še pred simbol slovenstva v mestu Narodni dom in med ubite partizane. Čečevi so obesili na vrat ploščo z napisom “Jaz sem partizanka Roza in sem povzročila številne zločine …”. V začetku leta 1943 so jo odgnali v Auschwitz, kjer je obolela za tifusom in za posledicami bolezni 3. novembra 1943 tam tudi umrla. Deset let kasneje so jo razglasili za narodnega heroja Jugoslavije.
Po njej sta poimenovani osnovna šola v Trbovljah in otroški vrtec v Celju, kjer je po njej imenovana ulica.
Avtor: Marijan Pušavec
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/cec-toncka/
