Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
24. januarja 1620 (1623?) se je v Kilovčah rodil Matija Kastelec, duhovnik, kanonik, leksikograf, prevajalec in nabožni pisatelj. Umrl je 19. junija 1688 v Novem mestu.
Matija Kastelec je bil rojen 24. januarja 1620 v Kilovčah. Letnica 1620 se sicer večkrat omenja, čeprav je verjetnejša letnica 1623, kar lahko razberemo iz napisa na nagrobniku v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. O tem, kje je hodil v šolo in kje študiral, ni znanega skoraj nič. Umrl je v Novem mestu 19. junija 1688, pokopan pa je v grobnici v frančiškanski cerkvi, kjer je v tlaku pred levim stranskim oltarjem ohranjena njegova nagrobna plošča. Frančiškanski cerkvi je Kastelec v Novem mestu postavil stolp in jo dal obokati. V Dolenjskih Toplicah je leta 1642 postal vikar (tj. uradni namestnik škofa ali duhovnika) kot župnik pa je od leta 1646 do 1660 služboval v Šentjerneju. Dve leti kasneje je postal kanonik (tj. duhovnik, ki ga je škof imenoval za svojega svetovalca) novomeškega kapitlja (zbor kanonikov stolne cerkve, ki je določen za skupno bogoslužje in za svetovanje škofu), kjer je 1682 ustanovil beneficij (gre za cerkveno službo, zvezano z dohodki, zlasti iz nepremičnin) sv. Barbare in bil predsednik bratovščine sv. rožnega venca.
Njegova osebnost je bila v 17. stoletju na Slovenskem med pomembnejšimi in med vsestranskimi. O njem poročata Janez Vajkard Valvasor in Marko Pohlin. Bil je živahna, nekonvencionalna osebnost, o čemer priča začetek njegovega lastnega nagrobnega napisa »Tukaj kanonik Matija Kastelec leži, ki še, ko je mrtev, ne molči«. Bil je pisatelj, pesnik, jezikoslovec, prevajalec ter tudi stavbenik. Ni znano, kje je dobil potrebno izobrazbo in nagibe, da si je začel prizadevati za slovensko knjigo, prevod Biblije in slovar. Kastelec naj bi iniciativno vplival na zametek slovensko-literarnih prizadevanj pri kapucinih, saj so novomeški kapucini, ki so medse šteli tudi Kastelčevega rodnega brata patra Hiacinta, prejemali od kanonika razne dobrote ter menda tudi del njegovih rokopisov. Bil je dobrotnik njihove cerkve in je v njej tudi pokopan. Brez dvoma pa je bil tudi podpornik vsaj nekaterih mladih Novomeščanov, ki so bili z nadarjenostjo in prizadevnostjo sposobni pridobivati znanja na višjih šolah in univerzah. Za Novo mesto je Matija Kastelec pomemben predvsem kot posrednik in pobudnik novih umetnostnih tokov, ki so preko kraških umetnostno-obrtnih kamnoseških delavnic prihajali iz italijanskega zahoda. Po njem se v Novem mestu od leta 1892 imenuje Kastelčeva ulica in je ena redkih novomeških ulic, ki ima ime še iz avstrijske dobe.
Kastelec ni bil izviren ustvarjalec, marveč predvsem popularizator, ki se ni omejeval na duhovščino, hotel pa je ugoditi potrebam vernikov. Čeprav ni mogel ustvariti vsega, kar je nameraval, gre vendarle prav njemu naslov prvega slovenskega katoliškega pisatelja. Značilna Kastelčeva poteza je njegovo veselje do cerkvene in pobožne pesmi. Od 20-ih pesmi, ki so natisnjene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 sprejetih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Teh pesmi pa ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Po protestantih je sprejet tudi pravopis, prve izdaje njegovih treh knjig pa hrani tudi Knjižnica Mirana Jarca v zbirki knjižnih redkosti.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_Kastelec
Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi267300/
