Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
25. decembra 1924 je v Mariboru umrl Viktor Parma, slovenski skladatelj in dirigent italijanskega rodu. Rodil se je 20. februarja 1858 v Trstu.
Rodil se je v Trstu slovenskemu očetu in italijanski materi. Leta 1876 se je Viktor Parma, ki ga je dotlej osebnostno oblikovalo večnacionalno okolje habsburške monarhije, v Celovcu dokončno odločil za slovensko narodno pripadnost. Leta 1881 je končal študij prava na Dunaju.
Tam se je med obiskovanjem predavanj skladatelja Antona Brucknerja izpopolnjeval tudi v glasbi, zlasti kompoziciji. Kot študent je začel skladati svojo prvo opereto Princ Lizika, katere ni nikoli dokončal, vendar je njeno glasbo kasneje uporabil za opereto Caričine amazonke. Služboval je kot pravnik, najprej v Trstu, nato pa v različnih slovenskih krajih, nazadnje v Litiji in bil tam leta 1915 zaradi slovanofilskih izjav prisilno upokojen kot vladni svetnik. Povsod, kjer je služboval, je sodeloval pri pevskih in glasbenih društvih. V času svojega službovanja na kamniškem okrajnem glavarstvu je v Kamniku ustanovil salonski orkester in bil tudi eden prvih dirigentov Mestne godbe Kamnik. Bil je častni član Prvega slovenskega pevskega društva Lira iz Kamnika.
Po 1. svetovni vojni je bil v Mariboru častni dirigent Narodnega gledališča. Kralj Aleksander mu je leta 1922 za zasluge na kulturnem področju podelil red sv. Save (hr) . Ustanovil in urejal je zbornik Struna. Kot skladatelj se je uveljavil z operami in operetami. Parma je avtor ene prvih slovenskih oper Urh, grof celjski (1894), opera Ksenija (1896), Stara pesem (1897), Zlatorog (1919) in Pavliha (po smrti dokončal Ivan Muhvić), operet Caričine amazonke (1902), Nečak (1907), Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Med njegovimi pomembnejšimi deli sta kantati Povodni mož (1910) in Sveti Senan (1922), za soliste, zbor in orkester ter Godalni kvartet (1923). Zložil je scensko glasbo za tri dramske uprizoritve, več kot 20 instrumentalnih skladb (valček Bela Ljubljana [1892], koračnici Mladi vojaki [1900], Jadranska straža [1924]), več zborov in samospevov. Njegove skladbe so bile še posebej priljubljene zaradi melodike, ki se zgleduje pri italijanski romantični in veristični operi. Doma je veljal za najpopularnejšega skladatelja svojega časa in še danes velja za našega najplodovitejšega skladatelja odrsko-glasbenih del. Parma je bil zaveden Slovenec, zato je bil velikokrat premeščen, kasneje interniran in upokojen.
V Kamniku so po njem poimenovali ulico, prav tako v Ljubljani, Litiji, na Viru pri Domžalah, v Mariboru in v Vojniku.
Umrl je leta 1924 v Mariboru.
Vir: http://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/85
Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/
