Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
29. novembra 1921 se je v Kamniku rodil France Balantič, slovenski pesnik. Umrl je 24. novembra 1943 v Grahovem.
Že pred osnovnim šolanjem je znal brati in pisati. Kot osnovnošolec je bil zbiratelj metuljev, znamk in fiktivni dopisovalec iz daljnih krajev, tudi Jamajke. Leta 1933 je uspešno opravil sprejemni izpit za vpis na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Kot uspešen dijak je med šolanjem prejel nagrado Mestne hranilnice. V prostem času je rad hodil v Kamniške planine. Po naravi je bil tih in zadržan človek.
Leta 1941 je zbolel za pljučnico, njegov najboljši prijatelj France Kremžar ga je obiskoval v Kamniku in mu iz Ljubljane prinašal zdravila ter knjige. Istega leta je v Ljubljani spremljal študentske demonstracije, ki jih je sprožil vojaški udar v Beogradu. Ko so v začetku vojne Kamnik zasedli nemški okupatorji, se je odselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje. Opravil je še 8. razred gimnazije, mature mu zaradi vojne ni bilo treba opravljati. Zatem se je vpisal na slavistiko, kjer je bila večina študentov vključena v Osvobodilno fronto (OF). Z OF je bil povezan kot krščanski socialist. Proti koncu zime je prišlo do reorganizacije OF na ljubljanski univerzi, prvih odhodov v partizane in aretacij, česar se je Balantič zaradi šibkega zdravja najbolj bal. Leta 1942 so Italijani v Ljubljani izvedli množične čistke, v taborišča so morali tudi visokošolci. Balantiča so 27. junija odpeljali v Gonars v Furlanski nižini. Novembra leta 1942 se je vrnil v Ljubljano, vendar študija ni nadaljeval zaradi prepovedi vpisa in težavnih okoliščin. Razmere v koncentracijskem taborišču in tragično usodo Slovencev pod tujo okupacijo je izpovedal v Sonetih iz Gonarsa. Po vrnitvi je pod vplivom Kremžarja sprejel službo vaškega stražarja v Grahovem, kjer je leta 1942 varoval cesto iz Cerknice v Stari trg. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je grahovska posadka z drugimi iz tega okoliša umaknila v Pudob pri Starem trgu. Tam so jih obkolile partizanske čete, vendar se je Kremžarju in Balantiču posrečilo prebiti in se preko Rakeka vrniti v Ljubljano. Vključil se je v na novo ustanovljeno slovensko domobranstvo. Nekaj časa je služil na rudniškem bloku, v novembru pa s Kremžarjem ponovno odšel v Grahovo. 23. novembra 1943 so bataljoni Tomšičeve brigade obkolili grahovsko postojanko in jo s topovi naslednjega dne uničili. V ognjenih zubljih Krajčeve hiše, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik. Dva dni po tem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupni grob na grahovskem pokopališču.
S pesništvom se je srečal v 6. razredu leta 1939. Leta 1940 se je približal domačemu kulturnemu klubu, ki je deloval znotraj društva Bistrica in zahajal na literarne večere, bral svoje pesmi in se tako priključil k literarnemu zborniku Bistrica. Tu je objavil tri pesmi (Veliki greh, Zaman, Sen o vrnitvi). Zgodnja poezija se je nagibala v subjektivnost in liričnost z ljubezensko tematiko in v krščanstvo, kar se kaže v pesmi V vročici. V svojih začetkih je uporabljal sonetno obliko, to težnjo poudarja sonetni cikel Krik iz teme. Leta 1940 pa je napisal nov sveženj ciklov šestih sonetov Na blaznih poteh, ki so jo mentorji vsebinsko dojemali kot socialno udarno. Vsak sonet je samostojna pesem in ima svoj naslov: Zaznamovanci, Pesem starega berača, Obup, Vprašanje iz podzemlja, Teptana kri in Upanje. Razodevajo njegova tegobna stanja proletarske družine. Nekaj pesmi je posvetil tudi svoji prvi ljubezni, Marjetici, živahni dijakinji trgovske akademije. To so bile erotično zasnovane lirične izpovedi in refleksivni utrinki (Za teboj; Pridi, deklica; Marjetica; Najin čas je minil).
Jeseni leta 1940 so Balantič ter njegova prijatelja France Kremžar in Marijan Tršar med počitniškim bivanjem na Veliki planini snovali načrt za Almanah, vendar ta zaradi pričetka vojne ni izšel. V letu 1941 so nastale nekatere pesmi, ki jih prištevamo med njegovo klasiko: Ne najdem domov, Zasuta usta, Pot brez konca, Moje delo, Črne gosli. Eden izmed ključnih dogodkov je prodor njegove poezije v revijo Dom in svet. Pozimi 1941 je urednik Tine Debeljak dobro sprejel prve Balantičeve pesmi in že marca so izšle prve tri pesmi: Ne najdem domov, Dobrotni pramen in štirinajsti sonet Venca – Bogat sem kakor tihi glas piščali. Poleti 1941 je zasnoval svoj prvenec Muževna sem steblika in v zbirko sprejel 24 pesmi ter jih razdelil v tri cikle: Žarki (10 pesmi), Daj me k ustom (10 pesmi) in Žalostni rog (4 pesmi), dodal pa je še pesem Sin kot samostojno enoto. Nanj je močno vplivalo dobro poznavanje češke, slovaške ter kitajske lirike. Zgledoval se je po slovenskih pesnikih, kot so Oton Župančič, Alojz Gradnik, Anton Vodnik, Srečko Kosovel, Mile Klopčič, France Vodnik, Edvard Kocbek, Božo Vodušek in Jože Udovič. Izmed tujih pesnikov sta v ospredju predvsem Charles Baudelaire in Arthur Rimbaud. Objavo Muževne steblike je leta 1943 preprečila Jugoslovanska založba. Prva knjiga njegovih pesmi je tako izšla posthumno, maja leta 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam. Tine Debeljak je v uvodni besedi poudarjal izjemnost njegove poezije, hkrati pa avtorja povezoval z domobranskim protikomunističnim bojem. Ta povezava je ostala živa še v povojnem času, ko ga je slovenska politična emigracija razglašala za svojega pesnika. Leta 1944 je izšla tudi bibliofilska izdaja Venec z ilustracijami Marijana Tršarja. Po drugi svetovni vojni je bila njegova poezija uradno prepovedana, kljub vsemu je bil prisoten v slovenski literarni javnosti tako doma kot v tujini. V času, ko je vladal stalinistični režim, je postal simbol preganjane slovenske literature in duhovne opozicije. V Buenos Airesu je leta 1956 izšla ponovna izdaja Balantičeve poezije z naslovom France Balantič, ki so jo v Jugoslaviji prepovedali. Šele leta 1966 so v Ljubljani natisnili pesniško zbirko Muževna steblika, vendar je bila skoraj celotna naklada uničena (znani so le trije ohranjeni izvodi), do novega natisa omenjene zbirke pa je prišlo šele leta 1984. Kritično izdajo Zbranih pesmi je leta 1991 pripravila Državna založba Slovenije. Po osamosvojitvi so bila njegova dela večkrat ponatisnjena, Balantič kot avtor pa kritično in strokovno ovrednoten.
Od 16. maja 2015 nosi po pesniku ime Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik.