Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. julija 1952 je v Ljubljani umrl Ivan Zajec, slovenski kipar. Rodil se je 15. julija 1869 v Ljubljani.
Ivan Zajec, se je rodil v družini kiparja F.K. Zajca materi Josipini rojeni Walland. Po materini smrti (1870) je bil v reji pri teti Josipini Šepic na Igu. V rojstnem mestu je obiskoval ljudsko šolo (1876–1882) in 2 leti večerni vajeniški gradbeni tečaj na realki in se obenem učil kiparstva pri očetu. Šolanje je moral prekiniti, ker je oče obubožal, po njegovi smrti (1888) pa je z denarno podporo sorodnice Josipine Hočevar iz Krškega odšel na Dunaj. Tu je v šolskem letu 1888/1889 obiskoval obrtno šolo in na akademiji študiral kiparstvo: splošni kiparski oddelek (1889-1893) ter specialno kiparsko šolo (1893-1896). Bil je med najboljšimi učenci. Temeljito se je priučil tudi poklicnim veščinam (klesanje, vlivanje, cizeliranje), s katerimi se je spoznal že v Ljubljani. Za nadarjenost je prejel priznanja že na akademiji, med drugimi Fügerjevo medaljo za plastiko Prestrašeni satir (1894), ter leta 1896 še klasicistično, a realistično oblikovano skupino Adam in Eva. Svojemu vzorniku Michelangelu se je poklonil z marmornim kipom Vezalka sandal. Po končanem študiju je dve leti delal na Dunaju v ateljeju kiparja T. Friedla, vmes prebil pol leta v Münchnu, se seznanil z A. Ažbetom in obiskoval muzeje, predvsem bogate gliptoteke, kjer se je srečal z »grandioznimi« mojstrovinami antičnega in renesančnega kiparstva (Michelangelo in drugi). Leta 1899 je potoval v Italijo in istega leta odprl atelje na Dunaju, v katerem je izdeloval pretežno naročila »umetno obrtnega značaja« (stavbna plastika), a ustvaril tudi nekaj pomembnejših del z alegorično, mitološko in žanrsko vsebino. Med bivanjem v Parizu (1906-1909) je obiskal London (1906) in ZDA (1907). Ko se je 1909 vrnil v Ljubljano, ni imel ustreznih pogojev za delo, zato se je 1912 preselil v Trst in 1913 v Rim, kjer je risal za arheologe, kopiral v vatikanskih muzejih in leta 1913 nekaj časa delal v Meštrovićevem ateljeju. V letih 1915-1918 je bil interniran na Sardinijo. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano in nadaljeval z več let prekinjenim kiparskim delom (manjša žanrska plastika). Hkrati je od 1920 kot suplent učil modeliranje in kiparstvo na Tehniški srednji šoli in bil od 1927 honorarni predavatelj modeliranja na oddelku za arhitekturo ljubljanske Tehniške fakultete ter bil leta 1940 upokojen. Leta 1950 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
