Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. maja 1862 se je v Dolenčici pri Javorjah pri Škofji Loki rodil Anton Ažbe, slovenski slikar. Umrl je 6. avgusta 1905 v Münchnu.
Anton Ažbe se je rodil v kmečki družini, večino svojih ustvarjalnih let pa je preživel v Münchnu. Mladi Anton ni bil primeren za delo na kmetiji, imel je težave s hrbtenico, bil je manjše rasti, težje je hodil, zato so ga poslali na uk v špecerijsko trgovino v Celovec. V tem času se je naučil tudi igranja na citre, kar mu je prišlo kasneje prav, ker se je v času študija tudi preživljal s poučevanjem igranja na ta instrument. Čeprav ga je družina sprva želela izučiti za trgovca, si je sam izbral umetniško pot. Danes je Ažbe v svetu še vedno naša najznamenitejša zgodovinska likovna osebnost, saj je v tujini deloval ne le kot umetnik, temveč tudi kot likovni pedagog.
Ažbe se je učil v ljubljanski delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa, sicer rojenega v Leskovcu pri Krškem, pri njem pa sta slikarske osnove dobila tudi Janez in Jurij Šubic iz Poljan. Ker je Wolf hitro opazil Ažbetovo nadarjenost, ga je jeseni leta 1882 s priporočilom poslal na dunajsko Akademijo za upodabljajočo umetnost. Konvencionalni način študija je Ažbeta razočaral, zapustil je Dunaj in se leta 1884 vpisal na akademijo v Münchnu, znano po sodobnih študijskih metodah. Ažbetov slikarski napredek je bil izjemen, šolanje pa je uspešno zaključil leta 1891. Na nasvet prijateljev Riharda Jakopiča in Ferda Vesela je v Münchnu že istega leta odprl lastno risarsko – slikarsko šolo. Od začetnih 20 učencev je zanimanje zanjo hitro naraslo na več kot sto. Študentje z akademije, nezadovoljni s konservativnim gledanjem in metodami uradne visoke slikarske institucije, so rajši zahajali v “svobodnejšo” šolo mojstra Ažbeta, kjer so bolj sproščeno prenašali na platno svoje zamisli. Zaradi Ažbetove pedagoške nadarjenosti, dobrodušnega značaja in dobrote (najrevnejše učence je šolal brezplačno) je kmalu postala zelo uspešna. Na njej so se šolali premnogi evropski talenti iz vseh socialnih stanov. Med učenci niso bili le poznejši slovenski impresionisti (Matija Jama, Rihard Jakopič, Matej Sternen, Ivan Grohar in fotograf Avgust Berthold) temveč tudi vrsta pionirjev evropske moderne, abstraktno navdahnjene slikarske umetnosti. Med njimi je najbolj znan Vasilij Kandinski, eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja, ki velja za začetnika abstraktnega slikarstva. Poleg Kandinskega so bili tam še njegov ruski rojak A. Jawlensky, L. Kuba, Nadežda Petrović, Beta Vukanović, Matija Jama, Rihard Jakopič in mnogi drugi. Da je bila Ažbetova šola res kvalitetna dokazuje dejstvo, da so jo podpirale tudi uradne akademije, tako münchenska kot petrograjska, ki sta ji priznavali izjemno pedagoško kvaliteto.
Ažbe je v svojem opusu težil k realizmu in uporabi čistih zamolklih barv, njegova dela pa odražajo avtorjevo čustvenost. Ažbe je slikal predvsem portrete, med njegova najbolj znana dela sodi Zamorka in znano je, da je umetnik rad izbiral temnopolte modele, saj je to izrabljal kot priložnost za raziskovanje barv, posebno svetlo-temnih kontrastov. Udeležil se je prve »Slovenske umetniške razstave v Ljubljani« leta 1900 in prve ju¬goslovanske umetniške razstave v Beogradu leta 1904. Zelo ponosen je bil na odli¬kovanje viteškega reda Franca Jožefa in reda sv. Save. Ob stoletnici Ažbetove smrti so v njegovem rojstnem kraju odprli obnovljeno rojstno hišo, v aleji znamenitih Ločanov v Škofji Loki pa so mu postavili spominsko obeležje. Prav tako so mu v Leopoldparku v Münchnu, kjer je ustanovil šolo, postavili doprsni bronasti kip.
