Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. marca 1921 se je na Dunaju rodil Milan Lorenčak, akademski slikar in likovni pedagog. Umrl je 15. maja 2003 v Mariboru.
Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, nato pa se je izpopolnjeval še na grafični specialki pri prof. Božidarju Jakcu.
Do upokojitve je delal kot likovni pedagog na celjskih srednjih šolah. Za pedagoško delo je dobil več nagrad in priznanj, tudi mednarodno. Za svoje likovno ustvarjalno delo je 8. februarja 1978 prejel nagrado Kulturne skupnosti občine Celje in Aškerčevo nagrado v Šmarju pri Jelšah, 8. februarja 1992.
Prvič je razstavljal skupaj z Darinko Pavletič – Lorenčak v Celju, leta 1955. Priredil je dvajset samostojnih razstav in sodeloval na mnogih skupinskih, tudi v tujini. Udeležil se je več likovnih kolonij (Dolenjske toplice, Ravne na Koroškem, Počitelj, Paraćin, Otočec, Rogaška Slatina, Piljštanj, Črna na Koroškem, Slovenske Konjice).
Milan Lorenčak izhaja iz prve generacije študentov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Njihova dela temeljijo na intimističnem in poetičnem realizmu, ki ga je Milan Lorenčak v svojih akvarelih in oljih ponotranjil in izrazito po svoje oblikoval. Je mojster portreta, tihožitja, pejsaža. Njegova risba in barve so klasična sinteza umirjenega, razpoznavnega, a večno skrivnostnega sveta.
Slikarstvo umetnikov, ki trmasto vztrajajo na sporočani estetiki in globoko zakoreninjenem likovnem nazoru, ponavadi ne žanje bleščečih uspehov. Šele čas odkrije njihovo kvaliteto in dragoceno vpetost v prostor, takrat šele jih začnemo spoznavati in razumevati, predvsem pa ugotavljati, da brez njih sploh ne bi mogli govoriti o umetnosti v nekem času, v regiji ali v širšem okolju. V to zvrst sodi tudi tihi ustvarjalec, slikar in odličen portretist Milan Lorenčak, tvorec nostalgičnih krajin, psihološko akcentiranih portretov in tihožitij.
Akademski slikar Milan Lorenčak je predstavnik prvega umetniškega rodu, ki je diplomiral na takrat še novi Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V njegovo zavest so se vrezali nauki profesorjev, ki so zahtevali disciplino, pa tudi spoštljiv odnos do izročila, ki je že takrat zajemalo široko pahljačo od študija starih mojstrov, do slovenskih inačic ekspresionizma in kolorizma, z rahlim nadihom pariških pobud. Ko se je za stalno naselil v Celju, je začel graditi svoj likovni svet na solidnih realističnih temeljih, ki jih je razvijal predvsem v portretu. V krajini, ki se ji je posvetil z velikim žarom, pa se je bolj intenzivno posvečal likovnim problemom. Zato so v krajinah bolj opazne sledi cezannovske analize telesnosti, ki pa so v enaki meri posledica njegove ljubezni do kristalinične mediteranske arhitekture.
V portretu je realistično izhodišče celo potenciral. Portretno sliko je pojmoval na klasični način, kot verno upodobitev portretiranca in kot psihološko študijo. Zanimiva pa je še neka vsebinska značilnost – čeprav gre za izrazito psihološke portrete brez opisnih ozadij ali atributov, vedno zaznamo tudi sociološki kontekst, v katerem se odigrava upodobljenčevo življenje.
Akademskega slikarja Milana Lorenčaka lahko opredelimo kot poštenega ustvarjalca, ki je vedno ostajal zvest sebi in svojim pogledom na likovno umetnost. Zato je razvoj njegovega slikarstva tekel nekoliko drugače in se ni manifestiral v iskanju zunanjih učinkov. Tako se je modernističnim pogledom in rešitvam približeval bolj v vsebinskem kot pa v formalnem pomenu. Svoj likovni izraz je omejil s trdno postavljenimi zakoni, znotraj začrtanih okvirov pa je iskal svoje, vedno sveže videnje lepote.
(Iz govora umetnostnega zgodovinarja dr. Ivana Sedeja na otvoritvi retrospektivne razstave v Ljubljani, 19. 5. 1992)
Izrazito domač, prijeten, lagoden in komunikativen je za gledalca likovni svet Milana Lorenčaka. Likovna govorica, ki je zaprta sama v sebi, je sama v sebi dograjena in izgrajena do zadnjega detajla in do strukture, ki v sebi ne nosi preseganja, iskanja radikalno novih in drugačnih zakonitosti, ampak je izpiljena v dolgih letih gledanja in opazovanja, učenja in izpopolnjevanja.
(Uvod umetnostne zgodovinarke Marlen Premšak v razstavni katalog, marca 1977).