Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
6. januarja 1986 je v Gradcu umrl Jožef Godina, katoliški duhovnik in domoljub. Rodil se je 12. marca 1898 na Dolnji Bistrici.
Bil je starejši brat pisatelja Ferda Godine. Gimnazijo v slovenskem jeziku je obiskoval v Šentvidu v Ljubljani. Kot vojak Avstro-ogrske vojske se je bojeval na ruski in italijanski fronti. Konec leta 1918 se je v pridružil vojakom generala Maistra ter z njihovo pomočjo na lastno pobudo prišel v svojo rojstno vas. To dejanje je danes med zgodovinarji obveljalo kot prvo izmed dejanj, s katerimi je Slovenska krajina nekaj mesecev kasneje postala del Jugoslavije in pokrajina ni več spadala pod Madžarsko. Vojaške aktivnosti so nadaljevali v Murski Soboti. Ker pa so se v prvih mesecih po koncu prve svetovne vojne nove meje šele nakazovale, so jih Madžari zajeli in obsodili. Najprej naj bi jih ustrelili kar v Murski Soboti, nato pa jim je grozila smrt v zaporih v Szombathelyju. Ko jim je nazadnje le uspelo pobegniti, se je Jožef Godina v zahvalo Bogu odločil za študij bogoslovja. A najprej se je posvetil rojakom. Maja 1919, ko je že potekala mirovna konferenca v Parizu, je skupaj z drugimi vojaki legionarji (prekmurskimi prostovoljci) še enkrat skušal vojaško zasesti Prekmurje. Bil je tudi eden izmed sopodpisnikov memoranduma (uradne utemeljitve zahtev) Slovencev v Prekmurju, ki ga je sestavil duhovnik dr. Matija Slavič. Z njim so duhovniki ter drugi izobraženci izrazili jasno željo vseh prebivalcev Slovenske krajine po pripadnosti Slovencem in takratni Jugoslaviji. Vse do avgusta 1919 je sodeloval z diplomati, dokler ni bil položaj Prekmurja dokončno urejen.
Po maturi v Ljubljani je vstopil med lazariste. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani in bil leta 1925 posvečen v duhovnika. Drugo svetovno vojno je dočakal kot duhovnik na Jesenicah. Ob nemški zasedbi se je moral kot begunec umakniti. Nastanil se je v Ljubljani, ki je bila pod italijansko oblastjo. Po kapitulaciji Italije je odšel v Rim, kjer je ostal do konca vojne. V Jugoslavijo se ni več vrnil, saj se je zoper njega leta 1946 v Ljubljani začel montirani proces, na katerem so ga v odsotnosti obsodili na štiri leta prisilnega dela. Sprva je deloval karitativno po različnih begunskih taboriščih, leta 1948 pa je odšel v ZDA, kjer je v državah Ohio in Michigan spet deloval na karitativnem področju, predvsem med tamkajšnjimi Slovenci. Po upokojitvi leta 1969 se je vrnil, vendar ne v svojo rodno državo, temveč na avstrijsko Koroško. Tu je bival do smrti in še naprej deloval karitativno. Najprej je lahko obiskoval tudi rojake v Sloveniji, kasneje pa mu takratna slovenska oblast obiskov ni več dovolila. Umrl je v bolnišnici v Gradcu, pokopali pa so ga na pokopališču v Pliberku.
