Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
15. marca 2007 je v Ljubljani umrl Smiljan Rozman, slovenski mladinski pisatelj, dramatik in slikar. Rodil se je 28. januarja 1927 v Celju.
Smiljan Rozman, pisatelj, dramatik, glasbenik, slikar in učitelj, se je kot najstarejši izmed petih sinov rodil v Celju staršema Janku in Mariji.
Njegov oče je bil davčni uradnik, zaradi česar se je družina pogosto selila iz kraja v kraj. Že kmalu po Smiljanovem rojstvu so se preselili v Šmarje pri Jelšah, od tam na Jesenice in nato v Radovljico, kjer je tudi končal osnovno šolo. Pot jih je nato naprej za kratek čas vodila na Ptuj (1. razred nižje gimnazije) in zatem v Šoštanj (dva razreda meščanske šole). Leta 1940 so se preselili v Maribor, kjer se je vpisal na gimnazijo, a je njegovo šolanje že kmalu prekinila vojna. Izseljeni so bili v Srbijo (mala matura v Kragujevcu), leta 1943 pa je moral na prisilno delo v Nemčijo in Francijo. Po koncu vojne se je vrnil v Maribor in opravil najprej trimesečni učiteljski tečaj, zatem pa se je vpisal na učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1949. Vmes, med šolanjem, se je sam preživljal kot tovarniški delavec, filmski igralec in predvsem glasbenik. Naučil se je igrati na boben, saksofon in klarinet ter bil član dveh mariborskih orkestrov, ki sta igrala na plesnih vajah in plesih. Po končanem učiteljišču je bil z dekretom imenovan za učitelja v osnovni šoli v Lepoglavi v hrvaškem Zagorju. Učil je prvi razred, v višjih razredih pa risanje, telovadbo in ruščino. Tu je ostal do jeseni 1950, ko je moral na služenje vojaškega roka v Koprivnico in že kmalu ga je na podlagi lažne obtožbe šovinizma vojaško sodišče v Zagrebu obsodilo na zaporno kazen. Po posredovanju matere je bil predčasno izpuščen na prostost, vendar učiteljskega poklica ni mogel več opravljati, zato se je leta 1953 vpisal na študij psihologije in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti. Spet se je preživljal z glasbo in vsega skupaj pol profesionalno igral 15 let, dokler ni leta 1963 muziciranja opustil. Takrat se je poročil z Germano Palmič, s katero je imel sina Martina; o sinu je napisal tudi dve knjigi – Sin Martin (1974) in Martin fantalin (1976). Družina se je nazadnje ustalila v Prulah v Ljubljani.
