Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
22. aprila 1877 se je v Postojni rodil Alojz Kraigher, slovenski pisatelj in zdravnik. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.
Rodil se je kot najstarejši od trinajstih otrok, oče je bil premožen trgovec in posestnik, osnovno šolo je obiskoval v Postojni, pribl. eno leto je bil njegov domači učitelj pesnik Fran Gestrin. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in v Ljubljani. L. 1897 se je vpisal na medicino na Dunaju. Tam je tudi promoviral l. 1903, nato je delal najprej v Ljubljani (1903-1905), nato pa kot splošni zdravnik v Bovcu (1905-1907), kot okrajni zdravnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1907-1914) in v Ljubljani (1914-22), kjer je v letih 1919-22 vodil mestno bolnišnico. Prizadeval si je za ustanovitev samostojne Medicinske fakultete v Ljubljani (l. 1919), naslednje leto je postal ravnatelj Ljubljanske deželne bolnišnice, a so ga že čez dve leti politično upokojili (l. 1922). V letih 1922 in 1923 je študiral stomatologijo v Münchnu, po specializaciji je delal kot zobozdravnik v Gorici do l. 1929, ko se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano. L. 1938 je kandidiral na listi Zveze delovnega ljudstva in postal član Komunistične partije, istega leta je bil zaprt zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. Med II. svetovno vojno je sodeloval z OF, bil je zaprt, januarja 1944 pa interniran v taborišče Dachau. L. 1945 ga je Medicinska fakulteta v Ljubljani imenovala za častnega profesorja, zaradi zaslug pri njenem ustanavljanju in istega leta je postal bibliotekar Centralne medicinske knjižnice, kjer je delal do upokojitve l. 1948. V letih 1946 in 1947 je bil urednik Zdravstvenega vestnika. Umrl je na svojem domu v Ljubljani.
S pisanjem se je začel ukvarjati v gimnaziji, D. Kette ga je pripeljal v dijaško Zadrugo. V začetku je pisal je pod različnimi psevdonimi, najprej je objavljal kratko prozo v Slovenskem narodu, nato v Slovenki, Ljubljanskem zvonu, Slovanu idr. Spoznal se je z O. Župančičem in z Iv. Cankarjem, s katerim je ohranil prijateljstvo vse do Cankarjeve smrti. Njegovemu življenju in ustvarjanju je posvetil tri enodejanke Umetnikova trilogija in spominsko esejistično in polemično monografijo Ivan Cankar I-II. Pisal je dramska in pripovedna dela, kjer opisuje družbene in politične razmere pred prvo svetovno vojno, življenje slovenskega meščanskega izobraženstva in malomeščanstva, pomembni motivi so ljubezen in erotika ter politični boj za ohranitev slovenstva. Izbor novel je izdal v zbirki Novele, posthumno pa je izšla še zbirka Na robu življenja, v kateri je zbrana kratka vojna in taboriščna proza. Njegovi najbolj znani deli sta drama Školjka in roman Kontrolor Škrobar, za njegovo najboljše delo pa velja enodejanka Drama na travniku. Sicer pa je pisal tudi književne recenzije, članke s področja literature, kulture in medicine, študije in polemike.
Kraigher spada v t. i. drugo generacijo slovenskih naturalistov, izhajal je iz naturalističnega determinizma, v svoja dela pa je vključeval tako psihološko analizo kot družbeno kritiko ter nekatere novoromantične prvine. L. 1958 je dobil Prešernovo nagrado. Nekatera njegova dela so prevedena v hrvaščino, češčino in nemščino. Njegov sin Boris Kraigher je bil znan politik, Uroš Kraigher prevajalec iz poljščine in urednik, Dušan Kraigher pravnik in narodni heroj, njegova nečakinja je bila pisateljica in prevajalka Nada Kraigher ter nečak Sergej Kraigher, politik.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kraigher-alojz-lojz/
Avtorica gesla: Lidija Božac, Knjižnica Bena Zupančiča Postojna
