Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
25. avgusta 1992 je v Stični umrl pater Simon Ašič (rojen Jožef Ašič), katoliški duhovnik in zeliščar. Rodil se je 30. novembra 1906 v Raztezu (po domače Trebež) pri Gorici.
Ob kmetovanju sta starša družino preživljala s priložnostnimi deli (oče kot kovaški mojster, mati kot šivilja). Mati Marija je bila globoko verna in je tako vzgajala tudi svoja otroka Pepija (Jožefa) in Micko (Marijo). Družina je obiskovala bogoslužje v cerkvi sv. Petra v Rajhenburgu (danes Brestanici), nedaleč od trapistovskega samostana na gradu Rajhenburg, kjer je bil menih že materin bratranec p. Angel Pečnik. Že v predšolski dobi se je moral Jožef soočiti s trdim delom, živahni deček pa je našel tudi najboljšega prijatelja, tri leta mlajšega Ludovika Ašiča iz bližnjega Jeričdola, ki je pozneje postal stiški opat (z redovnim imenom Rafael). Zaradi življenja v veliki revščini se je oče Franc odločil, da kot kovač poskusi srečo v Ameriki, in je 1910 odpotoval na drugo celino. Ker tam ni našel ustreznega delovnega mesta, se je oprijel prve zaposlitve v rudniku. Prihranke je pošiljal družini v domovino, s čimer si je ta vsaj nekoliko opomogla.
Ašič je obiskoval šestrazredno osnovno šolo v Rajhenburgu. Na podlagi lastnih zapiskov je sestro Marijo sam učil branja, pisanja in računanja; to mu je uspelo tako dobro, da ji ni bilo treba opravljati prvega razreda in se je takoj vpisala v drugi razred osnovne šole. Ašič se je vedno bolj nagibal k odločitvi za duhovniški poklic in za vstop v bližnji trapistovski samostan. Zaradi izbruha prve svetovne vojne to ni bila najlažja izbira. Za mladeniča se je pojavila velika priložnost v cistercijanskem samostanu v Stični, ki je tedaj sprejemal dečke v svojo gimnazijo. S pomočjo botra Jakoba Sotoška in tete Malke Sotošek se je navkljub težki materialni stiski 1919 vpisal v tako želeno šolo. Četudi je imel nekaj težav pri latinskem in grškem jeziku, je bil med boljšimi dijaki, zaradi česar je bil oproščen plačevanja šolnine. Oče je sprva nasprotoval sinovi želji, da postane duhovnik, vendar je njegovo šolanje finančno le podprl. Po dopolnjenem osemnajstem letu je svojo prošnjo za vstop v red naslovil na stiškega priorja in magistra novincev Evgena Fidererja. V arhivu je ohranjena tudi podpisana izjava njegovih staršev, da mu ne bodo »nikdar branili ne odsvetovali vstopiti kot redovnik[u] v cistercijanski stiški samostan«. Prve redovne zaobljube je izrekel 1925 pred stiškim opatom Avguštinom Kostelcem, ki se je ravno vrnil iz Rima, kjer so se na cistercijanskem generalnem kapitlju dogovorili za reševanje propadajočega cistercijanskega samostana Mogila pri Krakovu na Poljskem. Prošnjo za nujno pomoč pri obnovi samostanskega življenja je vodstvu cistercijanskega reda posredoval krakovski nadškof Adam Stefan Sapieha. 1925 je odšlo na Poljsko dvanajst oseb, med njimi tudi klerik Ašič. Kleriki so iz Stične odpotovali zaradi obvladanja koralnega petja. Ogrožen samostan v Mogili je bil vendarle rešen tudi s slovensko pomočjo. Ašič se je očitno brez težav naučil poljščine, saj je 1927 maturiral na piaristovski gimnaziji Rakowicze. Jeseni istega leta je odpotoval v nemški cistercijanski samostan Marienstatt v Hessen Nassau, kjer je opravil prvi letnik teologije, študij pa je nato nadaljeval v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral.
1928 je izrekel večne redovne zaobljube. Avgusta 1930 je bil posvečen v mašnika. Novo mašo je daroval v župnijski cerkvi v Rajhenburgu (za kelih je poslal oče denar iz Amerike). 1931 je kot magister novincev ponovno odšel v Mogilo na Poljskem, kjer je ostal do 1933. Med tamkajšnjim bivanjem se je neke noči zaradi neprevidnosti pri kurjavi skoraj zastrupil z ogljikovim monoksidom in utrpel kratkotrajno izgubo spomina. Tretjič je odpotoval v Mogilo 1934 kot magister in inštruktor bratov; pomagal je pri poučevanju dijakov in predavanju iz bogoslovja (za klerike), moralnega predmeta in redovnega prava. V Stično se je vrnil 1936.
Še istega leta se je zaposlil kot prefekt in inštruktor v t. i. Slomškovem zavodu v Ljubljani, ki ga je za Stično pridobil podjetni opat Kostelec. Tu je stanovalo okoli 60 dijakov klasične gimnazije in menihov oz. študentov teološke fakultete. 1941 se je vrnil v Stično, kjer je preživel prvi del druge svetovne vojne. 1942 ga je opat Kostelec imenoval za subpriorja (namesto Benedikta Bolcarja, ki se je nahajal na partizanskem ozemlju okoli Mirne Peči na Dolenjskem), 1945 pa je bil imenovan za magistra klerikov (fratri Benedikt Ajdič, Marijan Groznik in Benedikt Skledar so z njegovo pomočjo zaključili gimnazijo; ker se brez velike mature niso mogli vpisati na ljubljansko teološko fakulteto, jih je Ašič poučeval še bogoslovje). 1945 je postal prior ter s tem najbližji opatov pomočnik (1943 je dolgoletni prior Evgen Fiderer skupaj s p. Stanislavom Malijem in p. Rafaelom odšel delovat v znameniti, vendar močno opešani cistercijanski samostan Poblet v Španiji). 1947 ga je škof Anton Vovk imenoval za vikarja namestnika župnije Stična, 1949 pa je bil potrjen za župnika vikarja, kar je ostal dve leti.
Težke razmere, v katerih se je znašla slovenska Cerkev po drugi svetovni vojni, je boleče občutil tudi Ašič. S tedanjo oblastjo, ki je poostrila nadzor nad cerkveno službo, je imel nemalo težav. Večkrat je bil zaslišan, prvič zaprt 1947 v Grosupljem (pojasnilo oblasti: »kar tako«), 1950 tudi z denarno kaznijo in s tremi meseci poboljševalnega dela (zaradi poučevanja verouka v šoli), vendar je bil po pritožbi sodni sklep zavrnjen. V naslednjih letih je bil še večkrat ovaden: zaradi vodenja procesije brez dovoljenja pristojnih organov oblasti (1951), branja škofove okrožnice med mašo (1952) in istega leta zaradi razdeljevanja razglednic z versko vsebino (tolmačeno kot »izpodkopavanje oblasti«). Obsojen je bil na štiri leta zapora, vendar ga je po devetih mesecih prestane kazni 1953 pomilostil predsednik Josip Broz – Tito. Do 1955 je bil zaradi podobnih zadev še trikrat ovaden, zasliševan in tudi obsojen. Zadnjič je bil ovaden 1974, ko je oblast zaplenila štirideset pisemskih ovojnic s prošnjo stiškim faranom, naj prispevajo prostovoljne darove za ureditev cerkvenega dvorišča.
Ves čas si je prizadeval tudi za uradno pravico do predavanja teoloških predmetov oz. cerkveno (ali redovno) priznano habilitacijo. Generalni opat cistercijanskega reda se je odzval na priporočilo opata Kostelca in 1962 opatiji v Stični sporočil, naj se Ašiča formalno razglasi za predavatelja v filozofskih in teoloških vedah. Odtlej je poučeval staro in novo zavezo, dogmatiko, kanonsko pravo, cerkveno zgodovino, patristiko in sociologijo. 1963 ga je novi opat Rafael Ašič imenoval za svojega priorja, kmalu zatem pa še za samostanskega kantorja. Simon Ašič je bil prior stiškega samostana sedeminštirideset let oz. do svoje smrti. S svojim pastoralnim delom je prav tako pomagal po različnih župnijah na Dolenjskem, spovedoval v romarskih cerkvah, med oddihom doma je nudil dušno oskrbo v Rajhenburgu in nekajkrat vodil duhovno obnovo v Slovenj Gradcu. 1979 je bil imenovan za izrednega spovednika šolskih sester de Notre Dame na Strugi pri Novem mestu.
Na predlog stiškega opata Antona Nadraha je 1981 ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar p. Ašiča zaradi starosti razrešil službe župnika vikarja v stiški župniji. O svojem delovanju v stiški fari je Ašič vodil tudi natančno župnijsko kroniko, ki je zajemala dogodke med novembrom 1964 in decembrom 1977.
V stiškem samostanu se je srečal tudi s staro tradicijo zeliščarstva. Med drugo svetovno vojno so se v stiški samostan zatekli izseljeni in preganjani duhovniki s Štajerske in Gorenjske, zaradi pomanjkanja zdravil pa se je začel poglabljati v domačo in tujo strokovno literaturo o zdravilnih zeliščih (za vsako bolezen ali težavo je našel devet ali več zelišč). V Stično je prihajalo vedno več ljudi, ki so se obračali na patra s prošnjo za pomoč pri telesnih in duševnih tegobah. Sprejemal jih je v asketsko opremljeni sobici blizu samostanskega vhoda, ob kateri je imel tudi svoj »laboratorij« za shranjevanje zelišč in pripravo zdravil (mazil, tinktur, čajnih mešanic). Ob tem ni nikdar zahteval plačila niti ni spraševal obiskovalcev, ali so verni ali ne. 1986 je izdal svojo knjigo o zeliščarstvuPomoč iz domače lekarne. 1989 je bil imenovan za častnega člana Društva za naravni način življenja in zdravljenja v Škofji Loki. 1993 je bila v stiškem samostanu odprta njegova spominska soba.
