Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
27. julija 1851 – v Celovcu ustanovljena Mohorjeva družba
Mladi duhovnik Anton Martin Slomšek (1800-1862) spodbujal slovenske bogoslovce že dobrih dvajset let, preden sta njegova prijatelja kaplan Andrej Einspieler (1813-1888) in slavist Anton Janežič (1818-1869) skupaj s somišljeniki 27. julija 1851 v Celovcu javno naznanila ustanovitev Družtva, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo. Za zavetnika so si izbrali oglejskega sv. Mohorja, ki so ga takrat častili po vsem slovenskem ozemlju kot najstarejšo pričo krščanstva na naših tleh.
Društvo sv. Mohorja je leta 1852 izdalo prve knjige in jih z letnico 1853 poslalo svojim 785 udom (članom). Koroški deželni glavar je potrdil društvena pravila 28. avgusta 1853, v odboru pa so bili zastopniki vseh škofij, kjer so živeli Slovenci. Zaradi upadanja naročnikov v naslednjih letih so 22. januarja 1860 v Celovcu preosnovali društvo v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja, ki jo je potrdil papež Pij IX. Družbo so vodili po novih pravilih, organizirana je bila po župnijah. Sklenili so, da bodo vsako leto izdali dvoje večernic kot ljudsko berilo, tudi koledarček bodo dobili udje vsako leto za letno udnino 1 goldinar. Število udov je takoj naraslo na 1116, že leta 1868 jih je bilo 10448; krivulja se je še strmo dvigala in dosegla višek ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, ko jih je bilo 90512.
Zanimiv je seznam prvih dosmrtnih udov, ki ga je Einspieler objavil v Koledarju za leto 1878. Med tistimi, ki so plačali po 15 goldinarjev, s tem postali dosmrtni udje in knjige vsako leto dobivali brez plačila, so zapisani ljudje vseh stanov in poklicev; ob škofih, župnikih in kaplanih najdemo preproste dekle, kuharice, dijake, kmete in obrtnike, profesorje pa seveda tudi ustanove, kot so knjižnice, šole in podobno, in to iz vseh slovenskih dežel. V poznejših desetletjih je Družba v vsakem Koledarju objavljala imenik vseh svojih udov, ki je bil nekakšen naslovnik Slovencev, ki se zanimajo za krščansko kulturo.
Po 1. svetovni vojni se je po posvetu z generalom Maistrom družba preselila v Prevalje in tam ostala do 7. decembra 1927, vendar se takrat ni vrnila v Celovec, ampak so se preselili v Celje. Število članov je padlo skoraj za polovico tudi zato, ker Goriška in Koroška nista bili več v isti državi. Ko je bila Mohorjeva v Prevaljah, so bili leta 1924 goriški Slovenci prisiljeni ustanoviti lastno Goriško Mohorjevo družbo, če so si hoteli oskrbeti mohorske knjige. Na Prevaljah je leta 1922 prevzel uredništvo Fran Saleški Finžgar.
Med 2. svetovno vojno je bilo uredništvo družbe v Ljubljani. Podružnice so danes v Ljubljani, Celovcu (Celovška Mohorjeva), Dunaju …
Imela je izjemno vlogo pri vzgoji branja. Izdajala je povesti, t. i. mohorjanke, koledar … Leta 1860 je imela 1000 članov, 1891 pa že več kot 50.000 članov.
Sčasoma se je spreminjalo tudi ime založbe: Društvo svetega Mohora, Družba svetega Mohora, Družba svetega Mohorja, Mohorjeva družba, Mohorjeva založba. Čeprav se ime spreminja, bistvo ostaja enako.
Danes delujejo tri samostojne založbe:
– Celjska Mohorjeva družba
– Mohorjeva družba v Celovcu
– Goriška Mohorjeva družba
Viri:
– http://www.mohorjeva.org/zgodovina/mohorjeva-druzba-nekoc
– https://sl.wikipedia.org/wiki/Mohorjeva_družba
