skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

5. maja 1821 je umrl Napoléon Bonaparte, francoski general in cesar Napoleon I.

Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
5. maja 1821 je umrl Napoléon Bonaparte, francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I. Rodil se je 15. avgusta 1769.

Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu na Korziki (v sporu s francosko oblastjo). Znotraj družine so govorili samo korziško. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji.

Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«.

 

Preberi več

Nemirni čas francoske revolucije je dočakal v Parizu, s činom topniškega stotnika. Napredoval je tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje po revoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeli žirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož - direktorij). Ker je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po nizu bitk in spretnih manevrov porazil avstrijsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja; Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu leta 1797. Po neuspehu v Egiptu (Britanci so ga premagali v pomorski bitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.

Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

Napoleonova želja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v Rensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije je ostala le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju v eni najznamenitejših pomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Veliko Britanijo. Sčasoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo; pri Borodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je sicer Napoleon zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala. Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (verjetno podtaknjen z ruske strani). Ruski feldmaršal Kutuzov je v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojsko k popolnemu umiku. Napoleon je zapustil Moskvo poražen 19. oktobra 1812.

Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carju Aleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo (v današnji Belgiji) se je spopadel z zavezniško vojsko združenih ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski). Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. 

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Napoleon_Bonaparte

 

 

Fotogalerija

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Naziv

5. maja 1821 je umrl Napoléon Bonaparte, francoski general in cesar Napoleon I.

Čas dogodka

5. maja 1821

Lokacija

Sveta Helena

Kontaktna oseba

Srečko Maček

Datum objave

05.05.2019 19:08

Zadnja sprememba

05.05.2019 06:27

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam