Muzej Laško vabi na ogled “VITRINE MESECA” z naslovom Likalniki na žerjavico.Muzej je odprt od torka do sobote: 9. do 17. ure.
Znano je, da so ljudje že pred davnimi časi ravnali oblačila z različnimi predmeti iz kamna, lesa in stekla. Kasneje so začeli uporabljati naprave iz kovine – likalnike. S pomočjo toplote in pritiska lahko z likalnikom oblačila gladimo, da niso zmečkana, ali pa na njih naredimo gube. Likalnik so gospodinje uporabljale tako za likanje kot tudi za gretje oblek.
Prve likalnike so pričeli uporabljati v 15. stoletju. Že takrat so imeli obliko ladjice. Narejeni so bili iz kosa kovine, ki so jo segreli na plošči štedilnika ali v peči. Ker je bil tudi ročaj kovinski in zato vroč, so ga oviti z blagom.
V 17. in 18. stoletju so bili v uporabi votli likalniki, v katere so dali segret kos železa. Na ta način se je segrelo le dno likalnika.
Proti koncu 19. stoletja so prišli v uporabo likalniki na žerjavico. Ti imajo na zgornji strani pokrov, ki se ga odpre. V notranjost likalnika so dali žerjavico, nanjo pa nasuli oglje. Oglje so po potrebi dodajali. Gospodinje in krojači, so likalnik stresali ali pa pihali vanj skozi odprtino na zadnji strani, da so je žerjavico razžareli in segreli likalnik. Žerjavico je bilo med likanjem potrebno večkrat zamenjati, da je bila dovolj vroča in da je likalnik ostal dovolj topel. Likalnik je imel ob strani odprtine za zračenje, oziroma dovod kisika.
Prve likalnike so pričeli uporabljati v 15. stoletju. Že takrat so imeli obliko ladjice. Narejeni so bili iz kosa kovine, ki so jo segreli na plošči štedilnika ali v peči. Ker je bil tudi ročaj kovinski in zato vroč, so ga oviti z blagom.
V 17. in 18. stoletju so bili v uporabi votli likalniki, v katere so dali segret kos železa. Na ta način se je segrelo le dno likalnika.
Proti koncu 19. stoletja so prišli v uporabo likalniki na žerjavico. Ti imajo na zgornji strani pokrov, ki se ga odpre. V notranjost likalnika so dali žerjavico, nanjo pa nasuli oglje. Oglje so po potrebi dodajali. Gospodinje in krojači, so likalnik stresali ali pa pihali vanj skozi odprtino na zadnji strani, da so je žerjavico razžareli in segreli likalnik. Žerjavico je bilo med likanjem potrebno večkrat zamenjati, da je bila dovolj vroča in da je likalnik ostal dovolj topel. Likalnik je imel ob strani odprtine za zračenje, oziroma dovod kisika.