Dotaknil se je je njegov pesimizem ter vživljanje v človeško stisko, trpljenje, bolečino in bolezen, vendar pa, kot ugotavlja, umetnik zmore tudi ironijo in sarkazem. Meja med racionalnim in iracionalnim je pogosto zabrisana, poseben pomen imata tudi doživljanje in občutenje kot posledici omamljanja. V umetnikovem življenju in snovanju je veliko dvojnosti: Grum je bil subtilen, občutljiv in introvertiran človek, predan sanjam in sanjarjenju, hkrati pa zdravnik, torej človek, ki je zmogel pomagati drugim ter lajšati in premagovati njihove težave, se vživljati v njihov položaj in občutiti sočutje.
Grumovo življenje in delo je pred leti prikazal slovenski literarni teoretik Lado Kralj, Marija Švajncer pa se svojega premisleka loteva z vidika današnjega časa, v katerem so ljudje odtujeni drug od drugega in osamljeni. Tako kot v Grumovih umetniških upodobitvah jih mnogo skuša pobegniti onkraj in se odmikati od realnosti – bodisi z begom pred življenjem, uživanjem drog, sanjami, s samomorom, izničenjem in ugasnitvijo. Za vztrajanje potrebujejo veliko moči. Skozi Grumovo delo preseva filozofija žalosti, toda umetnik zmore tudi tih in pritajen smeh, kljub vsemu je svetel avtor, čeprav je svetloba medla, prekrita z meglo in skoraj siva.
